Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe je proces, ki je potekal od 6. stoletja do 9. stoletja z vrhuncem v zadnji četrtini 6. stoletja.
Selitev Slovanov iz pradomovine se je začela konec 4. stoletja, ko so se germanska plemena po vdoru Hunov v vzhodno Evropo začela seliti na področje rimske države. Slovani so jim sledili in se naselili na izpraznjeno področje, ki so ga Germani zapustili. Iz pradomovine so se selili v treh smereh; iz vzhodne veje so se razvili današnji Rusi, Ukrajinci in Belorusi, zahodni Slovani so Poljaki, Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi in Kašubi (del zahodnih Slovanov je dosegel tudi današnje slovensko etnično ozemlje), južna veja pa se je pomikala proti Balkanu in iz njih so se razvili Hrvati, Srbi, Makedonci in Bolgari (del te veje Slovanov je dosegel tudi današnje slovensko etnično ozemlje).
Prvi slovanski naselitveni sunek je po prevladujoči razlagi datiran okoli leta 550. Ti Slovani so se premaknili s področja Moravske proti jugu, na področje nekdanje rimske province Norik. Od tam so se po dolinah vzhodnoalpskih rek pomaknili do Karavank in do Ptuja (Poetovio), kjer je antična škofija propadla že pred letom 577.
Drugi slovanski sunek je z juga prišel po odhodu Langobardov v Italijo leta 568. Slovani so prodirali na to območje s pomočjo Avarov. Tako so leta 588 prišli na območje zgornjega Posavja, 591 v zgornje Podravje in se kmalu nato spopadli z Bavarci. Leta 592 so zmagali Bavarci, a je leta 595 zmagala slovansko-avarska vojska. S tem se je utrdila meja med frankovskim in obrskim svetom.
Slovani so se od leta 600 do 8. stoletja naselili na vse kraško območje do roba Furlanske nižine in s tem izoblikovali jezikovno mejo, ki je v veliki meri prisotna še danes. Poskus prodora proti zahodu, v Furlanijo se je verjetno končal po porazu v bitki z Langobardi pri kraju Lauriana, leta 720.
Slovani ob naselitvi niso naleteli na povsem prazen prostor, saj so na njem prebivali krščanski romanski staroselci, ki so živeli na področju Norika in v antičnih mestih na območju današnje Slovenije. Staroselci so pred selitvami pozne antike bežali v odmaknjene predele, najpogosteje na nedostopne hribe in ustanavljali višinska utrjena naselja (npr. Rifnik pri Celju). Novejše arheološke raziskave kažejo, da so kontinuirano naselitev ohranila tudi nekatera dobro zaščitena mesta v nižini. Del romaniziranega prebivalstva je pred Slovani pobegnil v Italijo in v mesta ob Jadranski obali. Slovani so si staroselce podredili, veliko so jih zasužnjili (slovansko ime za sužnja je bilo dolgo krščenik, saj so bili staroselci kristjani), nekateri pa so se s Slovani zlili in obogatili njihovo kulturo. Slovani so romanizirane staroselce imenovali Vlahi ali Lahi. Nanje spominjajo krajevna imena s korenom Vlah, kot so npr. Laško, Laški Rovt itd. Od romaniziranih staroselcev so Slovani prevzeli nekatera zemljepisna imena, zlasti imena rek (Sava, Drava, Soča) in pokrajin (Kranjska) ter bolj napreden način obdelave zemlje in kovin.
