Paulo Freire | |
---|---|
Rojstvo | 19. september 1921[1][2][…] Recife[d] |
Smrt | 2. maj 1997[2][3][…] (75 let) São Paulo |
Državljanstvo | Brazilija[5] |
Poklic | učitelj, pisatelj, pravnik, filozof, pedagog, pesnik |
Paulo Reglus Neves Freire, brazilski pisatelj, andragog, filozof * 19. september 1921, Recife, † 2. maj 1997, São Paulo.
Freire se je rodil 19. septembra 1921 v brazilskem mestu Recife, kot najmlajši izmed štirih otrok v družini srednjega sloja. Njegov oče Joaquim Temistocles Freire je bil vojaški narednik, mati Edeltrudes Neves Freire pa je bila gospodinja in šivilja. Vzgojen je bil v krščanskem duhu. Pri šestih letih, ko je začel obiskovati osnovno šolo, je že znal brati in pisati.
Že zelo zgodaj se je srečal z revščino in bedo, ki sta bili posledici velike gospodarske krize. Pri trinajstih letih pa mu je umrl še oče. Izobraževanje je moral zaradi vseh težav za nekaj časa postaviti na stranski tir. Srednjo šolo je tako začel obiskovati šele, ko mu je bilo šestnajst let, medtem ko je bila večina njegovih sošolcev stara enajst oziroma dvanajst let.
Po končani srednji šoli je začel poučevati portugalščino, nato pa se le leta 1943 je vpisal na študij prava v Recifu. Naslednje leto se je poročil z učiteljico Elzo Mario Costa de Oliveira, ki je precej vplivala na njegovo kasnejše delo. Poleg poučevanja portugalščine je bila prav ona razlog, da se je Freire začel bolj ukvarjati z izobraževanjem. Rodilo se jima je pet otrok.
Od leta 1947 do leta 1954 je bil Freire direktor sektorja za izobraževanje in kulturo v Sesiju. Leta 1959 pa je doktoriral iz andragogike na univerzi v Recifu in postal prvi direktor izrednega študija na tej univerzi. Nato pa si je na začetku šestdesetih let omislil novo metodo opismenjevanja, ki se je pokazala kot zelo uspešna.
Leta 1964 se je v Braziliji zgodil vojaški upor. Nova vlada je metodo označila kot nevarno in jo prepovedala, Freira pa je obtožila subverzije. Obsojen je bil na 75 dni zapora. Po prestani kazni pa je bil izgnan iz države. Najprej je živel v Boliviji, nato pa v Čilu, kjer je nadaljeval svoj projekt opismenjevanja. Konec šestdesetih let so ga povabili na Harvard. Prejel pa je tudi povabilo Svetovnega sveta Cerkva iz Ženeve. Na Harvardu je deloval kot gostujoči profesor. Leta 1980 se je po šestnajstih letih izgnanstva vrnil v Brazilijo, kjer je nadaljeval svoje delo na področju izobraževanja.
Konec osemdesetih, dve leti po smrti žene Elze Marie Costa de Oliveira, se je Freire ponovno poročil, s prijateljico iz otroštva, Ano Mario (Nito) Araújo Hasche.
Umrl je 2. maja leta 1997 za posledicami srčnega napada.
Paulo Freire je predstavnik radikalne oz. kritične filozofije. Slednja se je na področju izobraževanja odraslih pojavila v šestdesetih letih dvajsetega stoletja]. Zajema različna prizadevanja za družbeno osvoboditev in spremembe. Izobraževanje pa vidi kot možnost, ki prispeva k socialnim, političnim in ekonomskim spremembam v družbi. Predstavniki radikalne filozofije obstoječih družbenih vrednot ne sprejemajo kot okvir, znotraj katerega naj bi razvijali svoje zamisli, ampak menijo, da so najprej potrebne temeljne družbene spremembe.
Freire si je prizadeval, da bi bilo revnemu delu prebivalstva bolje, da bodo tudi oni sposobni svet obravnavati kritično in ga spreminjati. Do omenjenega cilja pa vodi osrednji koncept, proces ozaveščanja, ki med drugim vključuje tudi opismenjevanje revnih posameznikov. Pomemben je še dialog in pa kritika tradicionalnega izobraževanja.
Freire je kritiziral sistem tradicionalnega izobraževanja. Opredelil ga je kot bančniški koncept izobraževanja, kjer učenci znanje sprejemajo kot depozite, na nekritičen način. Bančniško izobraževanje zavira ustvarjalno moč posameznika, njegovo svobodo, ne spodbuja aktivnega delovanja v okolju in ne omogoča razvoja kritične zavesti. Vsebine v takšnem izobraževanju so določene od zgoraj in vključujejo dominantno kulturo. Koncept namreč temelji na predpisanih pedagoških metodah, ki učence odtujujejo od učne snovi in spodbujajo nekritično sprejemanje idej, ki so jim vsiljene od zgoraj in so del dominantne kulture. Takšno izobraževanje za Freira ne more biti nevtralno, ker je povezano z dominantnimi političnimi interesi. Kot nasprotje bančniškemu sistemu izobraževanja je postavil razvoj kritičnega mišljenja in procesa ozaveščanja, ki vključuje radikalno kritiko vladajoče ideologije in prizadevanje za oblikovanje nove stvarnosti. Do kritične zavesti, ki predstavlja zadnjo stopnjo ozaveščanja, lahko pridemo le v praksi, s pomočjo dialoga in kolektivnega delovanja. Za njo je značilno poglobljeno razumevanje problemov, zaupanje v lastno moč in prevzemanje odgovornosti. Freire je tako pri izobraževanju predlagal preskok iz avtoritativnosti na dialoško sodelovanje med učiteljem in učencem. Prepričan je namreč bil, da brez dialoga ni komunikacije, brez komunikacije pa ni izobraževanja. V dialogu sta učitelj in učenec subjekta, ki vzajemno iščeta resnico in tudi soustvarjata znanje, katerega ga nenehno problematizirata, testirata in izpopolnjujeta v odnosu do dialektičnega spreminjanja sveta.
Proces ozaveščanja ljudem pomaga, da pridejo od kulture molka h kritičnemu mišljenju. Poteka preko izobraževanja in vključuje radikalno kritiko vladajoče ideologije in prizadevanje za oblikovanje nove stvarnosti.
Freire je v svojem konceptu ozaveščanja ločil več stopenj zavesti:
Opismenjevanje je del procesa ozaveščanja, ki ga je Freire vodil v kulturnih krožkih. Pri tem pa se ni naslanjal na šolo. Pismenost mu je predstavljala osnovo za preprečevanje zatiranosti in hkrati tudi začetek sodelovanja v političnem življenju.
Freire je napisal (oz. je bil soavtor) veliko knjig s področja izobraževanja. V slovenščino je prevedena le ena knjiga, in sicer Pedagogika zatiranih (2019)[6].
Pomembnejša avtorska dela:
Nekatera soavtorska dela:
Splošno | |
---|---|
Narodne knjižnice | |
Biografski slovarji | |
Znanstvene podatkovne baze | |
Drugo |