Razvoj
Izvirna latinska abeceda naj bi obstajala od 8. stol. pr. n. št. Temeljila je na etruščanski abecedi, ki pa je izvirala iz grške in feničanske. Od etruščanskih 26 znakov so jih Rimljani prevzeli 21.
Na spodnji sliki je viden razvoj abecede.
Na sliki so po vrsti navzdol:
- feničanska abeceda
- zgodnja grška abeceda
- etruščanska abeceda
- latinica (7. stol. pr. n. št.)
- latinica (3. stol. pr. n. št.)
- latinica (1. stol. pr. n. št.)
- latinica (srednji vek)
- nekateri evropski znaki
V latinici je šel razvoj tako:
- črka C je sprva predstavljala glasova G in K
- črka I (prvi I v zgornji tabeli) je bila druga oblika zapisa za grško črko zeta
- črka I (drugi I v zgornji tabeli) je predstavljala glasova I in J
- dolgo časa so R pisali kot P (grška črka ro)
- črka V je predstavljala glas U in V (in tudi dvoustnični U oziroma W)
Kasneje so opustili I (ki pomeni grško zeto) in na isto mesto v abecedi postavili črko G, ki so jo uvedli za ločevanje glasov G in K. Raba črke K se je potem močno zmanjšala. Ena od redkih besed, ki so jo pisali s K, je bila kalendae.
Po osvojitvi Grčije v 1. stoletju pr. n. št. so dodali na koncu abecede še Y in Z za pisanje grških imen.
Šele v srednjem veku se je standardiziralo pisanje črk J (za razlikovanje od I) ter U in W (za razlikovanje od V).
Rimljani so uporabljali samo VELIKE ČRKE, male črke so se pojavile šele v srednjem veku. Velike črke pa so ostale kot začetnice odstavkov in stavkov, v nekaterih jezikih pa so pisali z veliko začetnico tudi samostalnike (v nemščini še danes).
