V Parizu je leta 1305 ustanovila Navarski kolegij.
V Navari ni nikoli vladala, ker so tam vladali francoski guvernerji. Ko je dobila neposredno oblast v grofiji Šampanji, je zbrala vojsko, da bi odbila napad barskega grofa Henrika. Grofa je celo ujela in aretirala. Umrla je med porodom leta 1305.[6][7]
Življenje
Rojena je bila v Bar-sur-Seine v Šampanji 14. januarja 1273 kot hčerka kralja Henrika I. Navarskega in Blanke Artoijske.[8] Leto po očetovi smrti je postala grofica Šampanje in kraljica Navare.[9] Ker je bila mladoletna, je v Navari v njenem imenu kot regentka vladala njena mati.
Njeno mladoletnost so poskušali izkoristiti tuji vladarji, zato je njena mati poiskala zaščito na dvoru francoskega kralja Filipa III. V Francijo je prispela leta 1274 in z Orléanskim sporazumom leta 1275 Ivano zaročila z enim od Filipovih sinov (Ludvikom ali Filipom).[10] Hčer in oblast v Navari je prepustila v varstvo francoskemu kralju. Ivana je bila vzgojena skupa s Filipovim sinom Filipom in v otroštvo verjetno nikoli ni živela v Navari.[11]
Kraljica Francije
Ivano so pri enajstih letiih 16. avgusta 1284 poročili z bodočim kraljem Filipom IV. Francoskim.[12] Leto kasneje je postala francoska kraljica. Vsi trije njeni preživeli sinovi so postali francoski kralji, hčerka Izabela pa angleška kraljica.
V sodobnih virih je opisana kot uspešna v vlogi francoske kraljice: zagotovila je nasledstvo, bila učinkovita gospodarica kraljevega dvora, dostojanstvena prva dama kraljestva in imela zelo dober odnos s kraljem. Ker sta odraščala skupaj, sta imela očitno tesen, spoštljiv in ljubeč odnos.[13] Leta 1294 jo je Filip imenoval za regentko Francije, če bi ga nasledil njegov mladoletni sin, sicer pa ni imela pomembnega vpliva na kraljevo politiko, razen v zadevah, povezanih z njenima domenama Navaro in Šampanjo.
Kraljica Navare in grofica Šampanje
Smrt kraljice Ivane I.
Ivana je bila ob poroki leta 1284 razglašena za polnoletno in je svojemu tastu poklonila Šampanjo in Brie.[14]
V Navarskem kraljestvu so vladali francoski guvernerji, ki sta jih imenovala najprej njen tast in za njim njen mož.[11] Guvernerji so bili v Navari izjemno nepriljubljeni. Podložnike je jezila njena odsotnost,[15] za katero so bili bolj krivi Francozi kot ona, so bolj krivi Francozi kot ona, zvestoba njej pa ni bila vprašljiva.
Veliko bolj dejavna je bila kot grofica Šampanje. Šampanja je bila bolj grofija kot kraljestvo, vendar je bila bogata in strateško pomembna. Leta 1297 je Ivana dvignila in vodila vojsko proti grofu Henriku III. Barskemu, ki je vdrl v grofijo[16] Filip v vojni ni sodeloval. Ivana je grofa ujela in aretirala.[16] Sodelovala je tudi v procesu proti škofu Guichardu iz Troyesa, ki ga je obtožila, da je z goljufijo okradel sklade Šampanje in njene matere.[16]
Ivana je umrla leta 1305, domnevno med porodom. Leta 1308 je bil aretiran škof Troyesa pod pbtožbo, da je s čarovnijo povzročil njeno smrt. Škof je bil leta 1313 osvobojen.[17] Ivano so pokopali v samostanu Cordeliers v Parizu.[18]
Gaude-Ferragu, Murielle (2016). Queenship in Medieval France, 1300-1500. Palgrave Macmillan.
George, Hereford Brooke (1875). Genealogical table illustrative of Modern History. Oxford at the Clarendon Press.
Menache, Sophia (1998). Clement V. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 85. ISBN0521592194.
Sohn, Andreas (2020). »Colleges and the University of Paris, Professors and Students, Religion and Politics: Some Remarks on the History of Europe in the Late Middle Ages (Thirteenth to Fifteenth Centuries)«. V Goeing, Anja-Silvia; Parry, Glyn; Feingold, Mordechai (ur.). Early Modern Universities: Networks of Higher Learning. Brill.
Warner, Kathryn (2016). Isabella of France, The Rebel Queen. Amberley.
Woodacre, Elena (2013). The Queens Regnant of Navarre: Succession, Politics, and Partnership, 1274-1512. Palgrave Macmillan.
Vladarski nazivi
Predhodnik: Henrik III. Navarski
Kraljica Navare Grofica Šampanje 1274–1305 Z: Filipom I.
