Glikoproteín je sestavljena beljakovina, ki je kovalentno povezana z oligosaharidom. Mednje sodijo na primer številni encimi, večina beljakovinskih hormonov, vsa protitelesa in številne membranske beljakovine.[2] Oligosaharidni oziroma glikanski del se veže na beljakovino med potekom prevajanja (kotranslacijska modifikacija) oziroma po njem (posttranslacijska modifikacija). V celičnih beljakovinah, katerih deli sežejo tudi v zunajcelični prostor, je zunajcelični predel često glikoziliran. Pogosto gre za integralne membranske beljakovine, ki imajo pomembno vlogo pri interagiranju med celicami. Pojavljajo se tudi v citosolu, vendar vloga le-teh ni dokončno pojasnjena.[3]
Glede na mesto vezave sladkornega dela na beljakovino ločimo dve vrsti glikoproteinov:
Monosaharidi, ki se najpogosteje pojavljajo v evkariontskih glikoproteinih, so:[4]
Sladkor | Vrsta | Okrajšava |
---|---|---|
β-D-glukoza | heksoza | Glc |
β-D-galaktoza | keksoza | Gal |
β-D-manoza | heksoza | Man |
α-L-fukoza | deoksiheksoza | Fuc |
N-acetilgalaktozamin | aminoheksoza | GalNAc |
N-acetilglukozamin | aminoheksoza | GlcNAc |
N-acetilnevraminska kislina | aminononulozonska kislina (sialična kislina) |
NeuNAc |
ksiloza | pentoza | Xyl |
Sladkorni del lahko pomaga pri zvijanju beljakovine ali izboljša njeno obstojnost.