| Elza Budau | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 28. december 1941 (82 let) Beograd |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ Slovenija |
| Poklic | pesnica, pisateljica, pesmopiska |
Elza Budau, slovenska besedilopiska in pisateljica, 28. december 1941, Beograd.
V času vojne se je z materjo preselila na Bled, leta 1945 pa so se vsi preselili v Ljubljano in tam je do leta 1949 obiskovala zasebno glasbeno šolo za harmoniko, od 1950 do 1960 pa nižjo in srednjo glasbeno šolo za klavir in tam naredila dva razreda srednje glasbene šole. V Ljubljani je prav tako končala osnovno šolo in gimnazijo, po maturi pa se vpisala na FAGG v Ljubljani in tam do 1964 študirala arhitekturo. Leta 2015 je bilo njeno študentsko delo prikazano na razstavi Bauhaus – omreževanje idej in prakse v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu in leta 2018 na razstavi Toward Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948–1980 v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku.
Prozo, predvsem novele, je začela objavljati že kot gimnazijka (1956) v reviji Mlada pota, črtice in potopise pa v Delu. Leta 1958 je bil njen prvenec, ljubezenski roman Diagram neke ljubezni, pod psevdonimom Štefka Dolenc delno objavljen v reviji Mlada pota, leta 1962 pa pod njenim imenom izšel v knjižni zbirki Pota mladih pri Mladinski knjigi. Erotično tematiko je nadaljevala tudi v romanu Ljubezen v f-molu (1987). Leta 1963 je začela pisati besedila za popevke in jih do danes napisala več kot tisoč, zato velja za enega največjih slovenskih tekstopiscev. Napisala je besedila za številne pesmi v času razcveta slovenske popevke, med njimi so: Poletna noč, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak, Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Na pragu let, Ti si moja ljubezen. Leta 1969 se je zaposlila na RTV Ljubljana v administraciji organizacijske enote glasbene produkcije, od 1977 je bila zadolžena za mednarodno distribucijo posnetkov, kasneje kot producentka za resno glasbo, potem pa novinarka specialistka za posebne naloge v dokumentarno-feljtonski redakciji.
Za objave krajših pripovednih besedil Resničnost in sanje (1955/56), Ena in ena sama ljubezen (1956/57), segment iz Diagrama neke ljubezni (1957/58) je prejela tretjo, drugo in prvo nagrado Mladih potov.
Leta 2003 je prejela viktorja za življenjsko delo, leta 2007 Ježkovo nagrado za radijski in glasbeni opus, leta 2022 državno odlikovanje srebrni red za zasluge RS, 2023 pa je bila razglašena še za častno meščanko Ljubljane.
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
