Devinski gospodje, tudi von Tybein, Duino-Tibein, po nosilnem družinskem osebnem imenu tudi Hugoni ali Haugen von Tybein, so bili ministerialna plemiška rodbina na območju gornjega Jadrana.
Njihovi fevdi so bili v Istri, ob Kvarnerju od Reke do Furlanije. Okoli leta 1166 so omenjeni kot vazali oglejskega patriarha. Njihov natančen izvor ni jasen. V 13. stoletju se v dokumentih pojavljajo kot oglejski ministeriali. Gotovo je, da so bili tudi ministeriali Goriških grofov. Rodbina je dokumentirana od leta 1150 do 1406.
Že v 13. stoletju so se Devinski gospodje uspeli ločiti od drugih plemiških družin, ki so prebivale v Istri. Glavni razlog za to in za njihov poznejši položaj moči so bile njihove tesne vezi z Goriškimi grofi, katerih so bili včasih največji zaupniki, in lokacija njihovega sedeža na Devinu v Tržaškem zalivu, od koder so dominirali na cestah, ki vodijo od Tržiča vzdolž morja (Jadrana) do Istre. Leta 1281 je moral Hugo Devinski patriarhu obljubiti, da bo popotnike pustil nemotene na prometni trgovski poti pod gradom Devin. Čeprav so imeli v lasti oglejske fevde, tako kot goriški grofje, so z njimi vedno ravnali prijazno, ko je šlo za patriarha; po drugi strani pa so bili največji zatiralci Ogleja.
Hugo II. (1252–1308), sin Rudolfa I. Devinskega (1252–1263), je leta 1252 po izgubljenem spopadu, ki sta ga grof Majnhard III. Goriški in njegov tast, grof Albert III. Tirolski, vodila proti Filipu Spanheimskemu, izvoljenemu salzburškemu nadškofu, sinu koroškega vojvode, je vodil poleg Majnhardovih sinov in drugih goriških ministerialov kot talce v ujetništvo v Salzburg (glej Lieserhofenski mir).
Leta 1312, ko je grof Henrik Goriški ukazal, naj se viteških iger udeleži plemstvo iz vse Furlanije, je bila izvedba zaupana Rudolfu II. Devinskemu (1296–1319) in Frideriku iz Prema. V tem času so Devinski gospodje že uveljavljali gosposke pravice na Reki.
Največjo moč je imel rod za časa Huga III. Devinskega (1297–1328), sin Huga II., ko je grof Henrik II. Goriški nepričakovano umrl 23. aprila 1319 v Trevisu. Hugo III. je bil takrat generalni glavar mesta in okrožja Treviso. Imenovan je bil tudi za glavarja goriške grofije. Od takrat se je imenoval generalni kapitan Goriške grofije in dežele Treviso (Comitatus Goritiensis et terre Tarvisii capitaneus generalis ). V dokumentih se pojavlja tituliran tudi kot kapitan nad celotno Goriško grofijo. V listinah se Hugo III. nazadnje pojavi leta 1328.
Ustrezni dokumenti dokazujejo, da je bil Hugo III. poročen s Stilicho (domnevno Stello), ki je po njegovi smrti dedovala njegovo premoženje. Jurij Devinski (1334–1343), prvorojenec Huga III., je bil leta 1336 imenovan za goriškega glavarja. Približno v tem času je moč Ogleja, pa tudi moč goriških grofov, začela upadati. Zato se je leta 1366 pridružil avstrijskim vojvodam (Habsburškim) in jih priznal za svoje deželne gospode. Vendar svojih posesti ni izročil Habsburžanom, da bi jih spet prejel kot fevd. Vsekakor je to Habsburžanom omogočilo, da so svojo oblast in vpliv razširili do Jadrana.
Devinski gospodje so vojaško in finančno podpirali Habsburžane. V zameno so v najem dobili gospostva Pliberk, Železna Kapla, Žrelec na Koroškem, Podkrnos, Guštanj, Rebrca na Koroškem in Galicija na Koroškem. Po odstranitvi Konrada Khraiga s položaja deželnega glavarja Kranjske leta 1385 je vojvoda Leopold Avstrijski za naslednika na tej funkciji postavil Jurijevega sina, Huga VIII. (1354–1390). Hugo je to funkcijo opravljal do leta 1389. S Hugom IX. (1397, † 1399), sinom Huga VIII., je leta 1399 rodbina izumrla v moški liniji. Sina Reinprechta (1390, † 1396) je preživel za tri leta. Glavni dediči Devinskih gospodov so bili njihovi sorodniki gospodje Walsee.
Nekateri Devinski gospodje se pojavljajo tudi v dokumentih Stiškega samostana kot dobrotniki (po Grebencu):
Genealogija:[1]
Njihove posesti so bile tudi v Istri, Furlaniji, na Kranjskem, na Hrvaškem, Štajerskem in Koroškem.
V zastavi:
Devinski gospodje se občasno imenujejo grofje, za kar pa ni dokumentarnih dokazov, da so kdaj bili povzdignjeni v grofe.
