Arnolfo di Cambio[6] (~1240 - 1300/1310[7]) je bil italijanski arhitekt in kipar.
Oblikoval je Firenško stolnico in šesto mestno obzidje okoli Firenc (1284-1333)[8], medtem ko je njegovo najpomembnejše ohranjeno delo kot kiparja grob kardinala de Brayeja v S. Domenicu v Orvietu.[9]
Arnolfo di Cambio se je rodil v Colle Val d'Elsa v Toskani.
Bil je glavni pomočnik Nicola Pisana pri marmorni prižnici v Sienski stolnici (1265–1268), vendar je kmalu začel samostojno delati na pomembni grobni skulpturi. V letih 1266–1267 je delal v Rimu za kralja Karla I. Anžujskega in ga upodobil v znamenitem kipu na Campidogliu. Okoli leta 1282 je dokončal spomenik kardinalu Guillaumeu de Brayeju v cerkvi San Domenico v Orvietu, vključno z ustoličeno Madono (Maestà), za katero je vzel starodavni rimski kip boginje Abundantije; Madonina tiara in dragulji kažejo antične vzorce.[10] Arnolfo je v Rimu videl kozmatsko umetnost, njen vpliv pa je viden v okrasu iz intarzije in polikromiranega stekla v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja in cerkvi Santa Cecilia in Trastevere, kjer je delal leta 1285 oziroma 1293. V tem obdobju je delal tudi na jaslicah v Santa Maria Maggiore, Santa Maria Aracoeli, na spomeniku papeža Bonifacija VIII. (1300) in na bronastem kipu svetega Petra v baziliki svetega Petra.
V letih 1294–1295 je delal v Firencah, predvsem kot arhitekt. Po besedah njegovega biografa Giorgia Vasarija je bil zadolžen za gradnjo mestne stolnice, za katero je zagotovil kipe, ki so nekoč krasili spodnji del fasade, uničene leta 1589. Preživeli kipi so zdaj v Muzeju stolnice. Čeprav je bila zasnova cerkve Sv. Križa pripisana Arnolfu, je to zelo sporno. Vasari mu je pripisal tudi urbanistični načrt novega mesta San Giovanni Valdarno.
Monumentalni značaj Arnolfovega dela je pustil pečat na videzu Firenc. Njegovi nagrobni spomeniki so postali vzor gotske nagrobne umetnosti.
Giorgio Vasari je vključil biografijo Arnolfa v svoje delo Življenje najbolj odličnih slikarjev, kiparjev in arhitektov.
Vasari Arnolfu di Cambiu pripisuje tudi urbanistični projekt tako imenovanih terrae novae, torej kolonizacijo novih dežel in ustanovitev novih mest s strani Florentincev na območju Zgornjega Valdarna; in ta mesta so danes Terranuova Bracciolini, San Giovanni Valdarno in Castelfranco di Sopra.[11]
Poleg tega je za projekt ponovne ustanovitve cesarskega mesta Cagli, ki ga je leta 1289 promoviral papež Nikolaj IV., strokovno mnenje je Arnolfu priznala Maddalena Scoccianti.[12]
Grobnica kardinala Guillaume de Braye (ok. 1282) - San Domenico, Orvieto[19]
Spomenik papežu Bonifaciju VIII. - Museo dell'Opera del Duomo - Firence
Ciborij čez oltar v baziliki sv. Janeza v Lateranu izhaja iz zasnove Arnolfa di Cambia in je okrašen s slikami Barne da Siene v letih 1367–1368. Zgornja kletka vsebuje srebrne relikvije, ki naj bi vsebovale glave svetih Petra in Pavla.
↑Roberto Weiss, The Renaissance Discovery of Classical Antiquity (Oxford: Blackwell) 1973:14 note 2.
↑
»V tem času želijo Florentinci na trgih obrobiti grad San Giovanni in Castel Franco v mestu Valdarno di sopra; Arnolfo ga je zasnoval leta 1295 in tako zadovoljen, tako kot v drugih stvareh, da je postal florentinski državljan.« Giorgio Vasari, Le vite de' più eccellenti pittori scultori e architettori
↑A. Mazzacchera, Una città per la chiesa di San Francesco. Il caso della traslazione di Cagli voluta da papa Niccolò IV in Arte francescana tra Montefeltro e papato 1234-1528, Electa, Milano, 2007, ISBN 978-88-6130-350-8
↑je bil relief pomotoma pripisan Ulisse Cambiju, vendar podpisi in arhivski dokumenti potrjujejo njegovo pravo avtorstvo v Costoliju (Fortune di Arnolfo, pp. 103-105)